Zavetiščniki

Ste že kdaj bili v zavetišču? Pa bi morali iti. Sama bi obisk v zavetišču predlagala vsakomur, ki si želi imeti majhnega, šikanega kužija, ali pa muco. Vsakomur, ki ni popolnoma prepričan v kaj se spušča.

Na tale članek me je že davno napeljal moj obisk v zavetišču, pa sem malo pozabila nanj, saj se je bilo potrebno razpisati o kateri drugi temi, ki je bila tisti trenutek aktualna. Sedaj me je na temo za članek spomnila sošolka, ki se je odločila pomagati nemočnemu. Navadno se vsaka zgodba začne z željo majhnega otroka, ki ne ve kaj je skrb za psa in nadaljuje z nepremišljeno željo staršev, da bodo ustregli svojemu otroku. Izberejo najbolj srčkanega pasjega mladička in ne razmišljajo, da zna ta srčkana kepica zrasti v 40kg težkega psa. In ko odraste? Na cesto. Če pa ne takrat, se pogosto pojavi problem počitnic, ki se ga sredi jeseni, ki je še daleč od poletja, seveda starši niso domislili. Takrat se psička prav tako pusti ob cesti. Se niste še nikoli vprašali zakaj je poleti v zavetiščih vse polno enoletnikov? No sedaj vam odgovarjam. Nevednost ali pa neumnost, včasih resnično ne vem kaj, ker je danes toliko informacij o sterilizaciji in kastraciji, privede do nezaželenih mladičkov. Veliko je lastnikov. ki psičke sprejmejo, ne bom trdila, da ni. In prav tako je verjetno veliko ljudi, ki z vsem srcem sprejmejo v svoj dom mešančke. Žal pa je še več lastnikov psov, ki mladičke raje utopijo ali zavržejo na cesto. Le kaj je bolje? Utopitev je konec koncev hitra smrt, na cesti pa so prepuščeni dejstvu ali jih bo kdo pravočasno opazil. Res je, da imamo v Sloveniji zelo malo zavetišč, ampak, a se je res takšen problem odpeljati v eno izmed njih in prositi ali vam lahko pomagajo pri oddaji? Sama sem že peljala leto dni staro rotvaljerko v zavetišče. Breja. Lastnik jo je nedaleč stran od našega bloka nabrcal v trebuh in odganjal z besedami »Zgini kurba, zgini!«. Česa je bila kriva psica? Tega da je on ni steriliziral, ali da je, verjetno, živela na prostem in jo je imel možnost obiskati nekastriran samec? Ali je mogoče kriva preprosto tega, da je psica, ki se goni 2x na leto in takrat je potrebno poskrbeti zanjo? Ne, kriva ni bila ničesar, razen tega, da je prišla v roke človeku kot je bil on. In tudi sošolkina psička je bila mamica. Mladičke so razgrabili, zakaj jih ne bi, ko pa so to tako lepe male kepice. Mamice, ki je verjetno le žalostno gledala iz kletke in odštevala svoje mladičke, pa nihče ni opazil. Ne dvomim, da tudi v primeru moje Roti ni bilo enako. Če ni bila po možnosti na koncu uspavana.

Ste že kdaj ob pogledu na psa pomislili, da je nekdo pozabil nanj? Sprehodite se do zavetišč, poglejte si izstradane pse, polne garij in odpadanja dlak v šopih. Poglejte mu v oči, ki bodo žalostno strmele v vas, hkrati pa mu bo rep mahal v upanju da odide z vami domov. Prosite, da ga lahko sprehodite in si psa oglejte. Oglejte si njegove kosti, kako je zgrajen in hkrati pomislite, da je nekdo ga zapustil izdal njegovo zaupanje, on pa je vseeno do vas pritekel, kot da ste edini na svetu in vam bo zaupal brezpogojno. Zaupanje in ljubezen bosta brezmejni, čeprav je nekoč živel z nekom, ki ga je psihično in fizično zlorabil. Čeprav ni občutil ljubezni, kot jo vaš domači kuža, bo vedel kaj je ljubezen in jo bo delil z vami pa čeprav samo tistih kratkih 20 minut, ko ga boste sprehajali. In naslednji dan, če bo preteklo njegovih 30 dni v zavetišču bo prav tako prijazno polizal roko veterinarki, ki ga bo uspavala, kot jo je prejšnji dan polizal vas. Ne bo vedel. Neveden je, ampak on je pes, mi pa smo ljudje; mi pa bi se morali zavedati kaj ga čaka. Mi pa bi morali nekaj storiti, da mu ne bi bilo potrebno oditi s tega sveta. Zanj in za 300 drugih brezdomnih psov, ki jih je ta trenutek po Sloveniji in tudi mačk bi morali mi poskrbeti. Mi smo si jih podredili in zato smo odgovorni zanje. Mi pa jih zlorabljamo. Dokler bomo takšni do nam podrejenih, ne bomo znali živeti drugače. Živeli bomo naprej v vojni, strahu in miru.

Seveda sedaj se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Kaj pa naj jaz storim?« Veš kaj lahko storiš, lahko stopiš do sosedovega kmeta in ga podučiš o pozitivnih straneh sterilizacije njegovih muc in psov. Lahko mu poveš, da bo s tem preprečil trpljenje nič krivih, da bo s tem olajšal zavetišče za 9 novih prišlekov. Če tega ne zmoreš, lahko stopiš do trgovine kupiš konzervo pasje hrane in jo pošlješ v bližnje zavetišče. In če imaš še malo volje, lahko v razredu, šoli organiziraš akcijo zbiranja hrane in potrebščin za zavetišče. S čimer koli lahko pomagaš zavetiščem. In mogoče, če jih bomo nehali polniti bodo lahko tudi njihovi sedanji stanovalci živeli dlje, ne le kratkih 30 mesecev, kjer tako ali tako izgubijo bitko z mladički.

Čas je, da se zamislimo. Da globoko v sebi premislimo kaj želimo. In polagam na srce vsem, ki si želijo psa, naj premislijo kaj bodo z njim, ko bo zrasel, ko ne bo več puhasta kepica, kaj bo z njim ko bodo počitnice. In mogoče se splača premisliti, ali ne bi koga iz zavetišča? Je res lepši pasemski kuža, kot mešanček iz zavetišča?