Že od podelitve diplome mi iz glave ne gredo besede naše dekanice, kjer je med drugim narvgla nekaj statistike ob kateri se še danes sprašujem, kje kako in zakaj. Vse skupaj je bilo o varčevanju, o varčevanju v šolstvu. Najprej nam je podala statistiko, da smo vodilni v svetu po številu diplomiranih/magistriranih/doktoriranih ekonomisov, pravnikov, in drugih družboslavnih ved in na repu lestvice (ne bom pozabila, kako je poudarila, da je za nami le še ena država pa mi je ušlo njeno ime iz glave) po diplomantih/magistrantih/doktorantih naravoslovnih ved. Ampak varčevati moramo pa vsi. Zakaj? Zakaj ne bo končno srečala pamet nekje nekoga in se bo po 20 letih konno zgodila pametna omejitev na smereh od koder prihaja preveč diplomirancev vsako leto. Res potrebujemo po 100 ali 200 ekonomistov vsako leto? Pa 100 sociologov? Pa 50 zgodovinarjev? In mislim, da tudi letni prirastek ni tolikšen, da je potrebno vsako leto na novo izobraziti več kot 200 učitlejev in vzgojiteljev vseh možnih področij,... pa tudi v penzijo jih vsako leto ne gre toliko, da bi se vsi ti mogli zaposliti. Ampak že na račun teh omejitev in malo večjega spodbujanja vpisovanja drugam, ali pa že s spodbujanjem vpisovanja v poklicne šole bi lahko bil mali začetek racionalizacoje šolskega proračnuna. In predvsem bi vse skupaj postalo malo bolj smiselno. Vse kakor smo premajhna država za 3 univerze in ne vem kakšno število visokošolskih zavodov, ker jih enostavno ne moremo preskrbeti.... ampak dovolj o tem, v času diktatorstva kjer smo, mogoče niti ni dobro preveč na glas in javno razmišljati. Ampak pred vsem vse svoje napore usmeriti v svoje cilje v prihodnosti, da čim prej spakiraš in greš. Greš predvsem nekam kjer cenijo tvoje znanje, kjer si ga želijo in kjer vedo kaj je prespektiva prihodnosti.
In potem ko sem v glavi obdelala to temo in je tisti prosneti tovornjak še vedno ružil pred blokom :) se mi je končno dalo vstati in zapreti okno (no, priznam nisem bila jaz tista, ki je vstala ampak moj sotrpin :))).... sem se malo zahvalila novodobni tehnologiji, ki je razvila dobro tesnjenje oken. In ker moje misli v tišini vseeno ne morejo zaspati, sem počasi se zasanjala v včerajšne proteste pa v bitke z mili na veter in podobne stvari. O tem mogoče ne bi niti izgubljala kaj preveč besed, kot le to, da se mi zdi zguba časa hoditi na proteste, dokler bo le te podpirala krepka večina, a samo iz domačega naslonjača.... Očitno ljudje še nimajo dovolj, očitno še ne životarijo dovolj in so premalokrat slišali posmehljive komentarje naših vodilnih o "težkih" razmerah v katerih živijo. Naj samo spomnim na komentar našega sedanjega pajacka.... mislim predsednika... gospoda Pahorja, ki je izjavil, da s svojo plačo težko živi. Sem slišaka tudi že za komentarje, da sedaj bo pa plača samo 7000€ (ena plača, druga se približuje vsaj številki 2000, če ne preko) in res ne vemo kako bomo živeli. In Pahorjevo napravljanje (kateremo je očitno nasedlo veliko ljudi) kako on "pomaga" obogi raji... Naj ji pomaga tako, da poizkusi še živeti z dejansko plačo tistih, ki jim je tisti dan, ali kako je že imel, pomagal. Priznam tega nategovanja in manipuliranja nisem mogla gledati, ker mi je v hipu postalo tako slabo, da sem iz sebe spravila celotni tedenski meni hrane,... Mogoče bodo enkrat imeli dovolj, ampak prisežem, da ne bom tega čakala in čakala, kdaj se bo v naši državi kaj spremenilo med ljudmi, ker mislim, da svetega nikoli ne bom tako zlepa dočakala :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar