Zadnjih 14 dni sem si iz srca želela, da bi moji dnevi imeli 48 ur. Žal ni bilo tako in med tem ko sem se izgubljala v poplavi seminarskih nalog in ure in ure preždela pred različnimi genetskimi podatkovnimi bazami je čas letel mimo mene. In na enkrat smo že sredi decembra. Letos nisem prepričana, ali se ga veselim. Nisem prepričana o občutkih, ki jih imam ob bližajočih se praznikih. Naša družina ni več popolna. Manjkajo nam ljube osebe, ki so se morale od nas posloviti. Spremljajo nas med angeli ampak ni isto. Manjkal bo naš kuža, ki si je sam odvijal darila in se iskanja daril veselil kot majhen otrok in manjkala bo mama od mojega, ki je oboževala božične praznike. Ampak življenje mora dalje, čeprav je težko. Ampak zaradi vsega tega, sem se res s težavo spravila k izdelavi božičnih voščilnic, malo je k temu pripomogel tudi moj dragi, ki se prav tako trudi obdržati božično vzdušje. S postavljeno smrekico je najin dom malo zaživel, sedaj me čaka še dokončanje venčka za na vrata.
Vseeno pa so vmes nastajale tudi božične voščilnice in krojile so se ideje za nove projekte. Eden izmed pomembnejših se prične s februarjem, ko bom pričela z otroškimi delavnicami. Upam, da bodo požele takšen odziv kot si ga želim, da bom lahko delček svojega veselja delila z malimi pridnimi rokicami in glavicami polnimi domišljije. Pogrešam namreč spodbujanje otroške kreativnosti v našem svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar