Danes ko sma z Atilom sredi dnevne na tleh zaspala sem začela razmišlat, da o njem pa nisem spregovorila še niti besede.
Pred 5 leti je prišel v moje življenje in ga naredil lepšega. Z repkom mi priše solze in z učkami me nasmeji. Posteljo si deliva skoraj od prvega dne. Prisovjil si je vse moje pliškote in mi zlezel pod kožo. Tudi ko me razjezi, se zna priliznit in me oviti okoli tačke. Sicer pa kateri pesjanar tega ne obvlada? V času njevega bvanja v luksuznem pesjaku, smo pokopali enega plišastega rakun, ki mu je vata izpuhtea skozi ušesa, plišastega medveda, ki ga je Atil drugače imel namesto psičke in daljinc, ki ga je zamenjal za kost. Redno se ukvarjamo z ljubiteljskim lovom na mačke in race, ter potapljanjem po Savinji. Od časa do časa se vrnemo k hobiju iz otroštva, spuščanje mehurčkov v skledo z vodo. Kaj čmo klovn pač.
Sedaj ni veš takšna mala kepica in v moje naročje lahko stisne le še glavo in seveda to najraje počne ko moram iti v šolo:D Ampak Atil je le Atil za mene je še vedno mala črna kepica in najbol zlati kuža. Pravim, da je prikrita blondinka, saj ima lahko najbolj blondinkast pogled. In seveda je to najbolj lena pesjanska razvajena ritka. Nekako takole zgleda, vsakič ko ga sredi njegovega najljubšega početja (spanja) kdo pokliče.
Poslo si pa valda deliva še danes. Po sistemu njemu 90% in meni 10:D pa saj gre, se rada stiskam. Kadar zaspi kje drugje je kr prazna posla, sicer pa je pomeje edini "ukaz", ki ga Atil brez hibno uboga "lahko noč". Iz najtrdnejšega spančka se spravi v mojo poslo. In ja trenutno ko tole pišem je že precej nadležen, kajti ura je že krepko preko 10 ko greva midva spat. Saj veste, dojenčki imajo svoj red.
Ni komentarjev:
Objavite komentar