Življenje je tako smešno, dejansko se poigrava z nami in hočeš nočeš nas začara in zakvačka v nek začaran krog.
Vse skupaj se začne z dvema majhnima pikicama. Eno dobimo od mamice in eno od očija. Ko se skupaj združita tvorita popolno celoto in njuni delčki so del nas za celo življenje. Ne moremo se znebiti nobene od njiju. 9 mesecev rastemo in puščamo starše v veselem pričakovanju in hrepenenju po stisku drobnega in neobogljenjega bitja. Starši skrbijo za nas, nam stojijo ob strani in nudijo uporo. Dejansko smo doberšni del našega življenja odvisni od staršev in da ne zavijemo na stran pota nam stojijo ob strani.
Ste že kdaj posadili lipo? Lepo drevo, hitro raste, z lahkoto se ga da primerjati z nami v mladosti. Če želimo, da bo imela naša lipa mogočno in ravno deblo ob njo postavimo oporo, ki ji omogoča kar naj boljše razvijanje v mladosti. S časoma pa je ne potrebuje več. In tako s časoma tudi mi ne potrebujemo več podpore staršev, še vedno pa se vračamo v njihov topel objem.
In ko odrastemu, se osamosvojimo si ustvarimo lastno družino in ponovno razveselimo svoje starše, navadno so ob rojstvu vunčkov enako srečni kot ob rojstvu svojih otrok, kakopak v srčku ti vedno ostane ljubezen do malega neobogljenjega bitjeca. In tako kot so v preteklosti stali ob strani nam, sedaj to poizkušajo podariti svojemu vnučku. Ampak kot vsaki stvari na svetu se tudi našim starim staršem nekoč baterije izrabijo, žal to niso baterije z možnostjo napolnitve pa če si še tako srčno želimo. In potem se krog zavrti nazaj, sedaj je potrebno vračati tisto kar smo nekoč prejemali in nekdo drug lahko (ni pa nujno) postane odvisen od nas... takrat se zavemo kaj so nam dali starši in stari starši.
In danes ko razmišljam za nazaj, se spominjam trenutkov iz otroštva, ki so mi najbolj ostali v spominu. Vrjetno je to zato, ker se je danes zgodilo to kar se pač je, ampak ne spominjam se trenutkov z babi in dedijem ampak trenutkov s prababico. Spominjam se njenega vedno nasmejanjega obraza, nikoli utrujenih oči in veselja ob najmanjši pozornosti. Vedno optimističnega obraza in le gubice so izdajale njeno starost. Dušo je ohranila čisto in vedro. Uf koliko pripovedi je imela in kako srčno se je vedno spominjala svojega moža in kako rada je pripovedovala o njem, še posebaj v ponos ji je bil avto, ki je že nekaj let razstavljen v TMB. In tudi babi je imela vedno tako veliko za povedati. In priznati moram, da imam danes močan občutek slabe vesti, kot da sem nekaj hudo hudo narobe naredila, čeprav nisem. A imam slabo vest, ker me zadnjih 5 let ni bilo na obisk, ker je nisem videla že 5 let in ker, ker jo bom sedaj videla v četrtek.... poslednjič. Zdi se mi tako malo časa od padca na domačem pragu in bolnice in ponovnega padca in potem ko se je začel alzhamer in vem, da se me ni spolnila več, nikogar se ni. Mogoče to najbolj boli. Tolaži me le misel, da je zaspala v sanjah in da je vrjetno sanjala sladke stvari....
Prvič v življenju se soočam s tem, ob smrti prababice in pradedka po mamini strani sem bila še premajhna. Nisem se niti dobro zavedala kaj počnemo tam. Od tistega pogreba se spolnem le, da so preganjali kačo iz skednja in da sem se bala iti mimo luknje z grobom, ker me je bilo strah, da bom padla vanjo.
Kaj naj rečem... Mama Tilka lepo spi. Skoraj prepričana sem, da bo v četrtek videti točno takšna kot je bila pred 5 leti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar