In potem se je spisal roman....

Zaključkov ne bom delala. Ker se nič ne zaključuje, razen koledarja, ki pa ga bo tako ali tako zamenjal nov. Z živalcami, itak. Stare živalce bodo spet romale na steno in zamenjale tiste od predlani. Tako kot vsako leto. Prostorčke v koledarju bodo zapolnile nove obveznosti in vse bo šlo naprej. Zato zaključkov ni in ne bo. Vse tam do leta ne vem koliko.

Danes sem sedela na kosilu s prijateljicama M&M (in to niso bili bonbončki), čvek je naletel na raka... pred kratkim sem imela smolo se od dokaj blizu spoznati s posledicami, ki jih pušča in o dejanjih, ki bi jih naredile, če bi izvedele, da je prišel. Kar enotne smo si bile, da kot prvo bi vse naredile za premagovanje ampak hkrati pa delale tudi vse na uresničitvi svoji sanj. In zato ne mislim delati zaključkov. Ker dokler bom jaz delala zaključke bom vsaj mesec dni preživela v Avstraliji, bila udeležena vsaj ene ekspedicije nekam med živali in rastline, našla svoje ideale in predvsem bila s svojimi ideali. Tako, da zaključkov do takrat ne mislim delati.

In ker danes dejansko nisem vedela kaj naj napišem, v "trenutke mojega življenja" sem v roke vzela vse moje dnevnike in se smejala mojim "otroškim problemom", najstniških ljubezni, obujala spomine na prijateljico, ki mi to danes več ni in tudi na vse druge ljudi, ki so prišli in odšli. Nekaj od njih se jih danes vrača v moja življenja in mislim, da je prav tako. Mogoče so pravilni tudi vsi tisti premori med nami, ker s časoma odrastemo in začnemo stvari gledati z drugih zornih kotov in svet ni več le črno bel ampak postane pisan. In ko berem vse tiste zapise, ki tvorijo že pravi roman se zavedam, da so vsi ti ljudje name vplivali, da sem takšna kot sem. Tudi tisti, ki jih danes tukaj ni več, so me naučili poslušati, deliti nasvete, se smejati in hkrati jokati. Naučili so me sprejemati poraze in ljubiti... naučili so me jokati in kričati... pa seveda kar je najpomembnejše ŽIVETI V TRENUTKIH MOJEGA ŽIVLJENJA. Sedaj se ve od kje naslov mojega bloga. Pa čeprav je takrat nastal čisto spontano, kar tako, ker mi je prišel na misel... sedaj vem point tega mimobežnega naslova. In danes živim za danes (no pa čisto mičkeno tudi za 6.1 :D) in jutri bom živela za jutri... in danes bom pustila, da gre vse svojo pot, ker je brezpredmetno siliti navzgot v klanec če gredo kolesa v kontra, a nde da je tako:):)

In ker danes morim in ker roza barve ni nikoli preveč: