Pisan in pester je ta naš svet, samo na pravi rob ga je potrebno obrniti

Zagreznala... zagreznala v knjige, zvezke, zapiske,... totalno. Glavo imam polno vsega. In da je učenja blo za en dan dovolj veš, ko začneš na dan vlečit besede za katere niti ne veš da veš. Ostracum je dejansko del školjke in pri vsaki besedi, ki jo imam jaz na o rečem ostracum. A lahko? Aja naj omenim, da školjk sploh nimam pri tem predmetu? Ostala mi je še samo sistematika vretenčarjev, torej če razložim en ceeel kup latinskih imen. No pa nekamo imam sumljiv občutek, da ostalega tako nič ne znam. Zgubljam se v besedah: diartrosa, aphiatrosa in synastrosa so sklepi v našem skeletu. Naša lobanja je zgrajena iz nevrokranija (ki danes dejansko tvori le lobanjsko dno), splanhokranija (ki tvori slušne koščice in sapnik - dejansko pa je tole bivše škržne reže :D:D) in dermatokranija. Za opis zob se moram naučiti 10 različnih izrazov. Ma najbolj zanimivo mi je, da imajo srne zobe (Praemolares in molares) brez skelenine (selenodofni in lofodntni zob)zato, ker jejo nizkokalorično hrano (beri travo), ki je morejo pojesti veliko in zato se ji zobje hitro obrabljajo tako pa je na površju dentin, ki trši. Torej za dieto jejte travo, a pazi na zobe.

Kaj še naj povem? Med vsem učenjem smo prišli tudi do nekaj zelo zanimivih vprašanj, ki jih želimo proučiti. Prvo vprašanje temelji na tem, da se živali gonijo, ko imajo tako imenovano menstruacijo. In sedaj nas zanima, če ima ženska menstruacijo in se kopa. Kot kaj jo bo dojemal morski pes? Kot plen, ki fino krvavi (torej samopostrežna večerja s samomorilskimi nagnjenji) ali kot potencialno partnerko...? Drugo vprašanje pa je: Srne lahko zavrnejo razvoj potomca, če jih je naskočil samec, ki ni alfa samec. Torej bi lahko človek prav tako miselno to naredil in bi ženska, ki bi jo kdo poslilil splavila samo psihično? Res je zanimivo česa so živali sposobne. Srne med drugim zanosijo že jeseni. Zarodek se razvije do blastociste, ki se vgnezdi v maternico nato pa se razvoj ustavi. Na pomlad bo srna donosila samo v primeru če je breja s samičko. Samčka pa bo povrgla samo v primeru, da je dobro preživela zimo in bo tako tudi samček zelo dobro razvit.

Nekatere oviparne živali (jajcerodne) so sposobne tudi jajca "valiti" v svojem telesu. Zadržijo jih v jajcevodu in tam se mladič razvije in tako se izleže navidez živoroden mladič. Takšni so naprimer morski psi.

Zoologija je zanimiva. Ampak za učit je pa tega toooliko, da me je fejst fejst strah četrtka in izpita... mam kar rešpekt.

---

ps: kako se počuti človek, ki pade po stopnicah? Izkopiček je prečudovit. Rada bi videla tist posnetek, ker sem bila res 100%, da bom samo na eno stopničko malo počepnila pa sem se skotalila dol po sredini knjižnice, kot zrela japka. Prav mislila sem si že, "uf hvala bogu ujela sem se".... a neeeee.... so bili potem vmes še trije prevali in končala sem po 10ih stopnicah na tleh na hrbtu... danes se smejim (no bolj bogo, ker me pošteno bolijo kolki in rebrca), ampak če takole pomislim bi se pa lahko fajn razsula :/ Tako sem jo odnesla samo z fajn potolčenima obema golenma, potolčeno ramo, rahlo prasikco na kazalcu. Fajn plavimi kolki, golenmi in razbolelimi vretencami. Glava je bila pa čudežno nepoškodovana. Grem nazaj za zvezke....

res je pisan in pester ta živalski svet.... na polici me pa tako kliče knjiga z naslovom zadnja priložnost.... moram jo raziskati, ker se sliši zanimiva...

In potem se je spisal roman....

Zaključkov ne bom delala. Ker se nič ne zaključuje, razen koledarja, ki pa ga bo tako ali tako zamenjal nov. Z živalcami, itak. Stare živalce bodo spet romale na steno in zamenjale tiste od predlani. Tako kot vsako leto. Prostorčke v koledarju bodo zapolnile nove obveznosti in vse bo šlo naprej. Zato zaključkov ni in ne bo. Vse tam do leta ne vem koliko.

Danes sem sedela na kosilu s prijateljicama M&M (in to niso bili bonbončki), čvek je naletel na raka... pred kratkim sem imela smolo se od dokaj blizu spoznati s posledicami, ki jih pušča in o dejanjih, ki bi jih naredile, če bi izvedele, da je prišel. Kar enotne smo si bile, da kot prvo bi vse naredile za premagovanje ampak hkrati pa delale tudi vse na uresničitvi svoji sanj. In zato ne mislim delati zaključkov. Ker dokler bom jaz delala zaključke bom vsaj mesec dni preživela v Avstraliji, bila udeležena vsaj ene ekspedicije nekam med živali in rastline, našla svoje ideale in predvsem bila s svojimi ideali. Tako, da zaključkov do takrat ne mislim delati.

In ker danes dejansko nisem vedela kaj naj napišem, v "trenutke mojega življenja" sem v roke vzela vse moje dnevnike in se smejala mojim "otroškim problemom", najstniških ljubezni, obujala spomine na prijateljico, ki mi to danes več ni in tudi na vse druge ljudi, ki so prišli in odšli. Nekaj od njih se jih danes vrača v moja življenja in mislim, da je prav tako. Mogoče so pravilni tudi vsi tisti premori med nami, ker s časoma odrastemo in začnemo stvari gledati z drugih zornih kotov in svet ni več le črno bel ampak postane pisan. In ko berem vse tiste zapise, ki tvorijo že pravi roman se zavedam, da so vsi ti ljudje name vplivali, da sem takšna kot sem. Tudi tisti, ki jih danes tukaj ni več, so me naučili poslušati, deliti nasvete, se smejati in hkrati jokati. Naučili so me sprejemati poraze in ljubiti... naučili so me jokati in kričati... pa seveda kar je najpomembnejše ŽIVETI V TRENUTKIH MOJEGA ŽIVLJENJA. Sedaj se ve od kje naslov mojega bloga. Pa čeprav je takrat nastal čisto spontano, kar tako, ker mi je prišel na misel... sedaj vem point tega mimobežnega naslova. In danes živim za danes (no pa čisto mičkeno tudi za 6.1 :D) in jutri bom živela za jutri... in danes bom pustila, da gre vse svojo pot, ker je brezpredmetno siliti navzgot v klanec če gredo kolesa v kontra, a nde da je tako:):)

In ker danes morim in ker roza barve ni nikoli preveč:

Zavetiščniki

Ste že kdaj bili v zavetišču? Pa bi morali iti. Sama bi obisk v zavetišču predlagala vsakomur, ki si želi imeti majhnega, šikanega kužija, ali pa muco. Vsakomur, ki ni popolnoma prepričan v kaj se spušča.

Na tale članek me je že davno napeljal moj obisk v zavetišču, pa sem malo pozabila nanj, saj se je bilo potrebno razpisati o kateri drugi temi, ki je bila tisti trenutek aktualna. Sedaj me je na temo za članek spomnila sošolka, ki se je odločila pomagati nemočnemu. Navadno se vsaka zgodba začne z željo majhnega otroka, ki ne ve kaj je skrb za psa in nadaljuje z nepremišljeno željo staršev, da bodo ustregli svojemu otroku. Izberejo najbolj srčkanega pasjega mladička in ne razmišljajo, da zna ta srčkana kepica zrasti v 40kg težkega psa. In ko odraste? Na cesto. Če pa ne takrat, se pogosto pojavi problem počitnic, ki se ga sredi jeseni, ki je še daleč od poletja, seveda starši niso domislili. Takrat se psička prav tako pusti ob cesti. Se niste še nikoli vprašali zakaj je poleti v zavetiščih vse polno enoletnikov? No sedaj vam odgovarjam. Nevednost ali pa neumnost, včasih resnično ne vem kaj, ker je danes toliko informacij o sterilizaciji in kastraciji, privede do nezaželenih mladičkov. Veliko je lastnikov. ki psičke sprejmejo, ne bom trdila, da ni. In prav tako je verjetno veliko ljudi, ki z vsem srcem sprejmejo v svoj dom mešančke. Žal pa je še več lastnikov psov, ki mladičke raje utopijo ali zavržejo na cesto. Le kaj je bolje? Utopitev je konec koncev hitra smrt, na cesti pa so prepuščeni dejstvu ali jih bo kdo pravočasno opazil. Res je, da imamo v Sloveniji zelo malo zavetišč, ampak, a se je res takšen problem odpeljati v eno izmed njih in prositi ali vam lahko pomagajo pri oddaji? Sama sem že peljala leto dni staro rotvaljerko v zavetišče. Breja. Lastnik jo je nedaleč stran od našega bloka nabrcal v trebuh in odganjal z besedami »Zgini kurba, zgini!«. Česa je bila kriva psica? Tega da je on ni steriliziral, ali da je, verjetno, živela na prostem in jo je imel možnost obiskati nekastriran samec? Ali je mogoče kriva preprosto tega, da je psica, ki se goni 2x na leto in takrat je potrebno poskrbeti zanjo? Ne, kriva ni bila ničesar, razen tega, da je prišla v roke človeku kot je bil on. In tudi sošolkina psička je bila mamica. Mladičke so razgrabili, zakaj jih ne bi, ko pa so to tako lepe male kepice. Mamice, ki je verjetno le žalostno gledala iz kletke in odštevala svoje mladičke, pa nihče ni opazil. Ne dvomim, da tudi v primeru moje Roti ni bilo enako. Če ni bila po možnosti na koncu uspavana.

Ste že kdaj ob pogledu na psa pomislili, da je nekdo pozabil nanj? Sprehodite se do zavetišč, poglejte si izstradane pse, polne garij in odpadanja dlak v šopih. Poglejte mu v oči, ki bodo žalostno strmele v vas, hkrati pa mu bo rep mahal v upanju da odide z vami domov. Prosite, da ga lahko sprehodite in si psa oglejte. Oglejte si njegove kosti, kako je zgrajen in hkrati pomislite, da je nekdo ga zapustil izdal njegovo zaupanje, on pa je vseeno do vas pritekel, kot da ste edini na svetu in vam bo zaupal brezpogojno. Zaupanje in ljubezen bosta brezmejni, čeprav je nekoč živel z nekom, ki ga je psihično in fizično zlorabil. Čeprav ni občutil ljubezni, kot jo vaš domači kuža, bo vedel kaj je ljubezen in jo bo delil z vami pa čeprav samo tistih kratkih 20 minut, ko ga boste sprehajali. In naslednji dan, če bo preteklo njegovih 30 dni v zavetišču bo prav tako prijazno polizal roko veterinarki, ki ga bo uspavala, kot jo je prejšnji dan polizal vas. Ne bo vedel. Neveden je, ampak on je pes, mi pa smo ljudje; mi pa bi se morali zavedati kaj ga čaka. Mi pa bi morali nekaj storiti, da mu ne bi bilo potrebno oditi s tega sveta. Zanj in za 300 drugih brezdomnih psov, ki jih je ta trenutek po Sloveniji in tudi mačk bi morali mi poskrbeti. Mi smo si jih podredili in zato smo odgovorni zanje. Mi pa jih zlorabljamo. Dokler bomo takšni do nam podrejenih, ne bomo znali živeti drugače. Živeli bomo naprej v vojni, strahu in miru.

Seveda sedaj se bo našel nekdo, ki bo rekel: »Kaj pa naj jaz storim?« Veš kaj lahko storiš, lahko stopiš do sosedovega kmeta in ga podučiš o pozitivnih straneh sterilizacije njegovih muc in psov. Lahko mu poveš, da bo s tem preprečil trpljenje nič krivih, da bo s tem olajšal zavetišče za 9 novih prišlekov. Če tega ne zmoreš, lahko stopiš do trgovine kupiš konzervo pasje hrane in jo pošlješ v bližnje zavetišče. In če imaš še malo volje, lahko v razredu, šoli organiziraš akcijo zbiranja hrane in potrebščin za zavetišče. S čimer koli lahko pomagaš zavetiščem. In mogoče, če jih bomo nehali polniti bodo lahko tudi njihovi sedanji stanovalci živeli dlje, ne le kratkih 30 mesecev, kjer tako ali tako izgubijo bitko z mladički.

Čas je, da se zamislimo. Da globoko v sebi premislimo kaj želimo. In polagam na srce vsem, ki si želijo psa, naj premislijo kaj bodo z njim, ko bo zrasel, ko ne bo več puhasta kepica, kaj bo z njim ko bodo počitnice. In mogoče se splača premisliti, ali ne bi koga iz zavetišča? Je res lepši pasemski kuža, kot mešanček iz zavetišča?