5. 03. 14

In vendar se vrti...

Danes se vrtim med prevajanjem mojega življenjepisa v vse možne tuje jezike. Ok, priznam le v angleščino in nemščino. Jutri gredo prve kopije na potep k naši severni sosedi. Časi so takšni, da je potrebno doma tudi kaj jesti in službo je pač potrebno iskati. Imamo možnosti in voljo, včasih nas je samo preveč strah poizkusiti, ker se bojimo neznanega. Bomo videli kaj se bo zgodilo, stopimo dol s čeri v prepad in upamo, da nas kakšna stopnička ujame pri padcu in pokaže pot navzgor. V preostalem času pa seveda ustvarjam. Včeraj smo imeli delavnice pustnih poslikav obrazov v Celju. Nastajali so čudoviti izdelki izpod najinih prstov in pustne šemice so bile še lepše na pogled in še bolj nasmejane. Ob zvokih Mačka Muri-a pa se jim je prilegel še en velik masten krof.

Nastajali so tudi drugi izdelki, tako za mojo dušo in ker je bilo potrebno porabiti nahrčkan material. Delala sem tako priljubljene lončke z rožicami. Sem že malo pozabila nanje, ampak še vedno so mi tako ljubi. Pri izdelavi sem si zadala cilj, da čim manj izrezujem novega materiala, ampak porabljam starega. In moram priznati, da sem bila res sila uspešna. 






20. 02. 14

Kako?

Kako, kako si lahko žalosten, da nečesa ni, če tega sploh ni bilo? Kako si lahko razočaran, da nečesa ni, če pravzaprav ni bilo niti možnosti, da bi to bilo... To so vprašanja, ki se mi v zadnjem času vrtijo po glavi, ampak ves čas dejansko sem razočarana in žalostna. Ker želja obstaja, ampak je v tem trenutku le moja želja in včasih se sprašujem kdaj bo postala tudi želja koga drugega... Do takrat pa nemo zremo v steno in se sprašujemo, kdaj pride pravi čas in vsakič vprašaš s kančkom upanja.






16. 12. 13

48 ur...

Zadnjih 14 dni sem si iz srca želela, da bi moji dnevi imeli 48 ur. Žal ni bilo tako in med tem ko sem se izgubljala v poplavi seminarskih nalog in ure in ure preždela pred različnimi genetskimi podatkovnimi bazami je čas letel mimo mene. In na enkrat smo že sredi decembra. Letos nisem prepričana, ali se ga veselim. Nisem prepričana o občutkih, ki jih imam ob bližajočih se praznikih. Naša družina ni več popolna. Manjkajo nam ljube osebe, ki so se morale od nas posloviti. Spremljajo nas med angeli ampak ni isto. Manjkal bo naš kuža, ki si je sam odvijal darila in se iskanja daril veselil kot majhen otrok in manjkala bo mama od mojega, ki je oboževala božične praznike. Ampak življenje mora dalje, čeprav je težko. Ampak zaradi vsega tega, sem se res s težavo spravila k izdelavi božičnih voščilnic, malo je k temu pripomogel tudi moj dragi, ki se prav tako trudi obdržati božično vzdušje. S postavljeno smrekico je najin dom malo zaživel, sedaj me čaka še dokončanje venčka za na vrata.

Vseeno pa so vmes nastajale tudi božične voščilnice in krojile so se ideje za nove projekte. Eden izmed pomembnejših se prične s februarjem, ko bom pričela z otroškimi delavnicami. Upam, da bodo požele takšen odziv kot si ga želim, da bom lahko delček svojega veselja delila z malimi pridnimi rokicami in glavicami polnimi domišljije. Pogrešam namreč spodbujanje otroške kreativnosti v našem svetu.




7. 11. 13

zzzzebeee meeee


Zebe me. Vsako leto si želim, da ne bi bilo zime. Res sem tisti čisto pravi poletni tip človeka. Me pa mraz vedno spomni, da je počasi čas za bolj praznične voščilnice. Neeee, nisem še uspela priti do njih. Danes so ponovno nastajale otroške. Tokrat ne vozički, ampak čisto preproste z baby žehto. Pravijo, da so to edine cotike, ki jih bodoče mamice z veseljem operejo in zlikajo. Sama še tega ne vem, bom pa, ko bo to možno preveriti tudi v praski sporočila če to drži :).





 Že pred časom pa so nastala tale kazalca. Rumen kraljuje pri meni in prebira bolj naravoslovne knjige iz področja genetike. Rozast muc pa je v takšni knjigi zgolj zapoziral in že zapustil dom in odromal v svet nabirati znanje.



17. 10. 13

Atil...

En zapis v tale blog še manjka. Nekako še vedno ni bilo moči, čeprav je minilo že skoraj 2 meseca odkar te ni. Ampak vsaka beseda zapeisana, da te ni več ponovno odpre tisto rano v srcu in spet je tako kot bi ravno po telefonu z mami in atijem odločala o tvojem življenju. Nikoli ne bom 100% vedela, če smo se pravilno odločili, da smo obupali, da smo ti pustili na drugi svet, na mavrico. Vedno bo ostajal kanček dvoma, da pa bi mogoče še lahko bil z nami kakšno leto, dve, da bi se zlizal... pravzaprav imamo vsi takšen dvom in iščemo sedaj s pogledi nazaj vse znake, ki bi nam pritirdili, da je bil res tvoj čas. Pogrešam te. Sedaj se sicer že nasmejimo, ko še vedno najdemo tvojo dlako v krožnikih pri kosilu, pa ko pobrišem pod kletkami činčil in spodaj najdem tvojo dlako. Sedaj že bolj razumno pogledam ko pride Swita na obisk (in sedaj ima še enega prijatelja, všeč bi ti bil čeprav je fant) in se prične igrati s tvojo igračko. Ampak tebe pogrešam. Noben kuža ne diši tako lepo kot si ti dišal in noben se ne stisne k meni, da mu počaham bederco. Hači (ta prijatelj od Swite) ima podobne fitne kot si jih imel ti. In vedno pravim, da me bo spravil v jok, če mi še kdaj tako stisne glavico k meni, kot si jo ti. Saj se spomniš kako sva imela "moj moj". Sedaj mi manjkaš, doma moram zaspati sama v postelji in noben mi ne smrči na glavo, tukaj v Mariboru noben ne skače po vratih in strmi v činčile. Noben me ne spravlja ob živce, ker niti lulat ne morem zvečer, ne da bi se mi ti poizkušal izmuzniti pod nogami in iti strmet v činčile. Nikoli ne bomo vedeli kaj se ti je motalo po glavi, ko si po ure dolgo gledal vanje. Čeprav vedno pravim, da si znal razumeti in samo to ti je še manjkalo da bi govoril. Mogoče bi bilo lažje če bi govoril, bi na koncu sam povedal ali je res tako, da te moramo dati ajat za vedno.

K nam si prišel čisto nenapovedano, iz heca. Niti ni šlo za nobeno premišljevanje, ampak odločitev dobesedno čez noč. Zate niso imeli pripravljenega ničesar, niti ovratnice, niti sklede za vodo. Pote smo odšli na atijev rojstni dan, praznik dela. Jaz sem bila tako evforična, da nisem niti tega upoštevala, da bo na Gorenjskem veliko bolj hladno kot v Celju. Pa se ne spomnim mraza, da bi me zeblo v kratkih rokavih. Izbrala sem te jaz. Izmed dveh črnih kepic in celo pot do doma si mi sesal prst. Nisi jokal, pa saj niti nisi imel razloga. Skoraj od prvega dne si spal v moji postelji. Prvi mesec me je bilo strah, da te bom ponoči pomendrala, ko si bil tako majcen. No, kasneje mi nisi kaj prida vračal te skrbi. Važno, da si se razkomotil s svojimi 40imi kilogrami po postelji in mi nastavil bedrco za čohanje. Za spanje si bil točen kot ura in ob 10ih sva hodila s kurami spat. Ovijal si okoli prsta vsakega, tudi če ti je namenil 2 sekundi pozornosti. Vsakega si naštudiral v nulo. Vedel si, da te bom jaz razvajala, a da je potrebno komando poslušat, vedel si, da te bo ati peljal na sprehod in da je on tvoj gazda, da pa se mu lahko tu in tam malo zmuliš... vedel si, da te z njim čaka vsakodnevna kavica v istem lokalu in piškot ki pripada kavici. Imel si privilegij in si bil edini kuža, ki je lahko hodil v tisti lokal. Ampak si pa vedno na vsakem sprehodu zahteval tisto kavico :). Pa ati te je navadil, da si nazajgrede s sprehoda hodil "tankat" vodo na bencinsko. Bil si atrakcija. Mami si vedel, da ti bo vedno prišparala pol zrezka pri kosilu, pa da se že itak še eden samo zate ekstra kuha v loncu... ne znam ti povedat kako hudo je bilo skuhat prvo govejo juho po tem ko si zaspal. Kam je šla tista govedina... ne vem, vem le da je nisi mogel ti pojesti. Z Brino pa sta itak imela svojo komando in sta se razumela na čisto poseben način, bil si tam za njo ona pa zate. Težko je sedaj ko te ni, ampak še bolj kot nekoč sem odločena da bom imela psa. Samo želim si lahko, da bo vsaj pol tako super in najboljši kot si bil ti. Ker si bil. Za moj odnos (pa pravzaprav odnos vseh nas) do psov si kriv ti. Ker si bil tako neporblematičen, ker nisi izkoriščal naših napak in ker si bil to ti. Naš črni mali.

In čeprav se sliši čudno... hvala ker se včasih še vedno vrneš k meni. Čutim te, ko prideš in srečna sem kadar prideš. In hvala ker prideš vedno takrat ko te potrebujem. Nekoč mi boš pa pomagal izbrati pravega za najino družino z Rokom. Tudi on te pogreša, in tudi on mi sedaj že govori da rabim spet nekoga kot si bil ti. Pogrešam te, Atil. Nekoč se spet srečava pa se bova skupaj potapljala za kamni tako dolgo kot boš želel. Bova šla spet skupaj plavat in ti me boš lahko reševal. Vadila bova še najin "glas", ki to ni bil ampak meni je bilo tvoje jamranje najlepše. In skupaj bova hodila raziskovat kotičke tam zgoraj kjer si ti sedaj. Ker si pred mano tam, se malo razglej, da boš imel kaj pokazat, saj si bil vedno pravi raziskovalec in z vseh naših potepanj veš kaj je potrebno kje pogledat pa prebrat in prešnofat. Pogrešam te, ampak se še vidimo, obljubim. Zadnjič sem ravno videla tako posrečeno karikaturo na to temo. Kjer je prišel zelo star gospod v nebesa in so mu na vratih rekli: "Vi ste gotovo gospod Peter, vaš Fido že zadnjih 50 let govori samo o tem kako najboljši človek na svetu ste zanj.".



26. 07. 13

Samo živali imajo zakone za malico....

Ugotavljam, da postajam preveč kritična do sveta, do dogodkov in vsega. Da me začenjajo motit stvari ob katerih se večina spreneveda in jih hvali. Da ne morem več držati jezika za zobmi, ko me ta zasrbi in si samo misliti svoje. Da ne morem hvaliti in slediti črednemu nagonu. Da ne morem več molčati ob neumnosti človeštva.

Sploh ne vem, kje se ustaviti in kje postati. Ne znam več trezno razmisliti kaj je vredno komentiranja in obreganja, ker me moti vse. Vse s čimer poizkušajo tako imenovani nam nadrejeni navadnim smrtnikom zatemniti misli in odmakniti pogled od realnosti. Niti ne vem več, kaj točno me je v zadnjem času najbolj zmotilo. Ali tisti nesrečni dojenček Britanske družbe, ki mu je bilo že ob rojstvu okradeno otroštvo in ne bo nikoli enak vrstnikom in zadnje dni poslušamo in beremo samo še o tem, ali protokoli, ki se jih gre naš politični vrh med tem ko državljani tonemo globoko in še globlje (če globlje sploh lahko gre). Samo najbolj natančen bralec spletnih portalov je mogoče opazil novico dolgo 3 vrstice o tem, da se obetajo novi rezi v naše denarnice, ali pa mogoče o tem, da se prodajajo nekoč velika podjetja.... In potem dobivam nove in nove želodčne težave, ko ljudje sredi betonskih džungl vzklikajo juhej novi vodni fontani, namesto da bi zahtevali, da na tem mestu posadijo drevesa. So prepoceni? Premalo fancy? Ne vem. Vem pa, da ne sodim v ta svet. Vrti se mi od vseh teh norih idej, kako biti popoln in živeti v popolnem svetu. AMPAK ČE TO NI POPOLN SVET!?!?! Ta svet je poln napak in predvsem potez v napačno smer. Ali nas ne okolje dovolj opozarja, da nismo sposobni biti bogovi, ali mora priti res do katastrofe? Niso dovolj opozozorilni znaki? Zakaj se jih namenoma spregleda?  Ali ne premoremo več niti toliko zdravega razuma, da ne rečemo odločnega NE vsemu kar želijo od nas? Ali res ne zmoremo dokazati, da se v tem kapitalističnem svetu ne more živeti od zraka in ne moremo dati vsega za kritje napak drugih? Zakaj vsi tisti znanstveniki, če pa bi marsikateri razumni državljan banana republike bil sposoben sprejeti določene ukrepe in rešiti marsikaj. Ampak saj vemo, da to ni v interesu....

Ne vem, a vem, da ne sodim sem. Ne znam, ne zmorem več slediti temu črednemu slepemu nagonu. Ne zmorem se več smehljati vsem neumnostim in prenašati tega, da iz tebe prideljujejo oslička. Če pa to nisem.... In kje se to končuje? Meni pri pogledu v zgornjo omaro, kamor sva pred letom in pol pospravila kovčke. Kam naju bo nesla pot, ne veva. Zagotovo za začetek stran od tega sprenevedanja. Mi bo hudo. Jasno. Vseeno je država v kateri si rasel del tebe, ampak včasih je potrebno iti nekam kjer meniš, da imaš več možnosti, da se ti ne zmeša od vseh neumnosti okoli tebe.

In res me zanima kdaj bo prišel dan, ko bo nekdo začel pometati drugje, kot pred pragom državljanov, ki domala od rojstva vestno polnijo jamo brez dna. Mislim, da ga ne bom dočakala in to je še en razlog zakaj ne morem biti tu. Zakaj ne morem dopustit, da bi nekoč tudi moj otrok metal delčke svojega v to jamo, ki ji dna ne bo videti konca, dokler bodo pri koritu ljudje kot so....

In na koncu smo vsi živali..... le da so slednje dovolj inteligente, da ne potrebujejo napisanih zakonov, da živijo.


29. 06. 13

Bistra in Zoo

Sicer malo staro, ampak mogoče pa lahko kam zabeležimo.... Tista klasična sobota, ko Moj pride iz službe ob 3 zjutraj, ker je pač delal popoldansko smeno, jaz pa sem odspala že vsaj 4 urce in, ko pride se mi čveka. Kaj pa drugega. Vedno me zbudi ključ v klučavnici. No, ne čisto vedno, včasih se sredi noči vržem na njegovo stran in slišim samo:"pazi malo nooo....". No in potem mi tam ob 3 zjutraj, ko res hoče že spat obljubi, da ko se zbudiva greva na izlet. Pa da lahko jaz izberem kam... mmm splača se utihnati in ga pustiti spat. Ura je 9 ali pa 10, meni se že zdavnaj ne da več spat, Mojega pa moram še malo pustiti, če nočem, da mi ves dan gnjavi. Pa grem malo pospravit po kuhinji, pa po kruh v trgovino... in ob 12 končno glas, da je še živ in da se je odločil, da greva na Vrhniko v Tehnični muzej, ker pa se že dolgo spravljava. In sva šla.... 

Najprej nekaj starih avtomobilčkov. Eden izmed teh je bil nekoč v lasti mojega pradedka, ampak vedno pozabim kateri. Vem da je bil črn. Ampak to pa malo premalo pove, a ne?



 Malo poziranja ob čisti Bistri. Pravo ime za tale potoček.
 Pa ena za v mojo zbirko slik: "poziranje ob kovinskih živalih"

 Pa še slikanja kako smo lepo poparčkani.
 In potem sprehod še skozi Titove avtke. Zmagal je komentar enega fantka, ki je bil takrat tudi v tem delu razstve: "Mami, ktere šajbeee"





 S tegale dela razstave sem morala mojega dobesedno zvlečt, mislim, da imava sliko čisto vsakega motorja, ki ga imajo tukaj. Ah ja, tudi Moj more imeti obsesijo.





 Sva mislila, da nama bo dvorec vzel veliko več časa, pa sva bila v dobri urci ali dveh skozi. Res, da sva zelo nahitro preletela dele, kjer so imeli za najin okus čisto preveč nagačenih živali. Sva oba malo proti temu. Sprejmem še, da jih postavijo v naravoslovni muzej, ampak v Tehnični muzej pa res ne vem zakaj jih je potrebno stlačit. In ker nama še ni bilo za domov, sva se na poti ustavila še v Ljubljani, da si ogledava kaj ponuja naš živalski vrt. Vsakič znova sem bolj razočarana nad njim, saj vem: finance. Ampak celoten sprehod čez živalski vrt sem imela občutek, da gledam 4 koze, 3 krave in nekaj piščancev. No, saj ni tako hudo. Ampak kaj daleč pa tudi ne. Kam so tistega dne skrili slona mi do danes ostaja uganka, določene živali pa imajo v takšnih kletkah, da se ti kar milo stori. So pa lepo posrkbeli za otroke, otroških igral je v živalskem vrtu, skoraj več kot igral.
 Prišla sva ravno malo pred uro hranjenja morskih levov. Kot biologinji mi je bilo vedno zanimivo opazovati vedenje živali. Ura je bila 15.55, ko je eden izmed levov vztrajno čakal pred vrati, se stegoval proti kljuki in klical oskbnike. Zanimivo mi je, kako se živali brez znanja ure, znajo orientirati po času in vedo skoraj popolnoma natančno kdaj je čas za hranjenje. Njihov naraven bioritem me bo vedno fasciniral. Pred letom dni smo bili v živalskem vrtu s faksom in takrat smo podrobneje spoznali delo oskrbnikov. Zato zdaj vem, da hranjenje in igra z morskimi levi ni le predstava za obiskovalce vrta, ampak ta čas izkoristijo za pregled zdravstvenega stanja živali. Prav tako pa vaje, ki jih lev obvala skozi hranjenje, pripomorejo pri kasnejših diagnozah, ko gre za bolezen in je potreben veterinarski pregled. Tako morski lev med hranjenjem dovoli pregled ustne votline, poslušanje srca, izmeri si višino,.... Če bi bili na Facebooku bi lajkala .




 Volkovi so pač volkovi. Ampak v našem živalskem vrtu žal eden starejši od drugega. Razmnoževanje verjetno ne pride več v poštev, ker so verjetno že vsi v sorodu, ampak kakšna osvežitev iz tujine jim vseeno ne bi škodovala...

 Saj sem že rekla, da imam svojo zbirko slik s kovinskimi živalmi... Je bilo potrebno tudi v ZOO-ju nadaljevati to zbirko.
 In ker mi je Moj nasadil rogove, sem mu jih mogla tudi jaz. Sicer jaz nisem čisto vedela katere želim.... On pa je absolutno moral dobiti največje in najrazkošnjejše :)


 Pa še malo prej omenjenih koz in pujskov, pa en mačji panda medvedek je še bil vmes, ki pa sva ga našla čisto ponesreči, ker so ga zatlačli v najmanjši kot vrta.





Potem, ja potem sva šla pa domov, nazaj v Maribor.... Moj pa je lahko v nedeljo v miru gledal moto GP, ker nisem nič gnjavila, da bi kam šla hehe.