Bubo Bubo

Nekoč sem že nekje omenila, da smo biologi čudna sorta živali. In danes še vedno to trdim. Ampak nič na svetu se ne more primerjati z mirom in tišino, ki ga doživiš na terenu. Ko sediš in samo občuduješ, poslušaš vse kar ti narava nudi. Ta vikend smo se potepali po krasu, po kraškem robu natančneje. Popisovali smo Veliko uharico (Bubo Bubo). V Sloveniji imamo samo okoli 90 gnezdečih parov, seveda niso vsi uspešni pri gnezdenju. Sama uharica je zelo zanimiva žival. Skrbi za svoje potomce jih hrani in neguje. Prav tako je samica prav nobel ženska, pusti se namreč razvajti samcu, v času valitve in pred njo jo namreč samec hrani in je popolnoma odvisna od njega. Žal pa so to tudi precej občutljive živali. Moti jo vsakršen poseg čoveka v njeno naravno okolje. Mnogokrat jo ljudje zmotimo nevede s svojimi konjički. Plezanje po naravnih stenah je že eden takšnih. Ogrožamo pa jo tudi s svojim načinom življenja, kjer so plenilke se namreč pogosto vsedajo na telegrafnice, kjer jih prav nič lepo scvre.Naša naloga je tokrat bila, da zaznamo ali se na nekem gnezišču nahaja par, ali ne. Na naši lokaciji v kraju Zanigrad, kjer se nam je pogled odpiral na celoten kraški rob in steno Štrkljevica, kjer so pred leti plezanje prepovedai., smo bili uspešni. Ravno tukaj se je samo leto po tistem naselil par, ki smo ga mi tudi zaslišali.

Pogled na okolico je bil prečudovit. Ker smo bili na terenu malo prezgodnji smo se še malo sprehodili po okolici. Kras je čudovit. Rahlo je pihljala burja, vendar je bil vzpon prijeten in zato ni bilo nič kaj prehladno. Okoli šestih pa smo se posedli in pričeli prislušovati. Šele takrat se zaveš, kako tišina prijetno godi tvojim ušesom. Takrat pričneš ceniti kar imaš. In takrat se zaveš, da si kot biolog čudna žival. Lahko bi sedela tam ure in ure. Poslušala ptičje petje in mislila na nič. V tistem trenutku si tako lahkoten in brezskrben. Ptičje petje te pomirja. Ko se je dan pričel prevešati v noč smo pričeli malo bolj nazorno prisluškovati, kdaj se bo uglasil tisti tako težko pričakovani Hu.

In potem je zapela. Tako nežno, ampak vseeno veš, da je nekje blizu. Ugibali smo kje nas opazuje, a seveda tega ne bomo vedeli nikoli. In potem je pela. Vsakih 7 sekund. Natančna je. Zmotil je ni niti vlak, ki je vsake toliko zmotil popolno tišino. Ko so se na nebu prižgale zvezde, je bil njen čas. Njen čas za lov. Takrat so potihnile tudi druge živali. Bilo je kot bi jim Uharica zapela uspavanko. Ni bilo več slišati kosov in drugih pevk. Samo še čista tišina. Tišina, ki pomirja. Žal smo morali nazaj. Drugače.... ja drugače bi lahko tam še obsedela in poslušala tišino... Kras je lep. Odmaknjen od norij in mesta, od hitrega tempa življenja. Za trenutek se mi je zazdevalo, da se je še čas ustavil in z njim mi. Za trenutek bi lahko kar obstala tam. Tako brezkrben si tam, ni problemov, ni težav, ni odločitev... samo jaz in narava... moja narava.