Atil...

En zapis v tale blog še manjka. Nekako še vedno ni bilo moči, čeprav je minilo že skoraj 2 meseca odkar te ni. Ampak vsaka beseda zapeisana, da te ni več ponovno odpre tisto rano v srcu in spet je tako kot bi ravno po telefonu z mami in atijem odločala o tvojem življenju. Nikoli ne bom 100% vedela, če smo se pravilno odločili, da smo obupali, da smo ti pustili na drugi svet, na mavrico. Vedno bo ostajal kanček dvoma, da pa bi mogoče še lahko bil z nami kakšno leto, dve, da bi se zlizal... pravzaprav imamo vsi takšen dvom in iščemo sedaj s pogledi nazaj vse znake, ki bi nam pritirdili, da je bil res tvoj čas. Pogrešam te. Sedaj se sicer že nasmejimo, ko še vedno najdemo tvojo dlako v krožnikih pri kosilu, pa ko pobrišem pod kletkami činčil in spodaj najdem tvojo dlako. Sedaj že bolj razumno pogledam ko pride Swita na obisk (in sedaj ima še enega prijatelja, všeč bi ti bil čeprav je fant) in se prične igrati s tvojo igračko. Ampak tebe pogrešam. Noben kuža ne diši tako lepo kot si ti dišal in noben se ne stisne k meni, da mu počaham bederco. Hači (ta prijatelj od Swite) ima podobne fitne kot si jih imel ti. In vedno pravim, da me bo spravil v jok, če mi še kdaj tako stisne glavico k meni, kot si jo ti. Saj se spomniš kako sva imela "moj moj". Sedaj mi manjkaš, doma moram zaspati sama v postelji in noben mi ne smrči na glavo, tukaj v Mariboru noben ne skače po vratih in strmi v činčile. Noben me ne spravlja ob živce, ker niti lulat ne morem zvečer, ne da bi se mi ti poizkušal izmuzniti pod nogami in iti strmet v činčile. Nikoli ne bomo vedeli kaj se ti je motalo po glavi, ko si po ure dolgo gledal vanje. Čeprav vedno pravim, da si znal razumeti in samo to ti je še manjkalo da bi govoril. Mogoče bi bilo lažje če bi govoril, bi na koncu sam povedal ali je res tako, da te moramo dati ajat za vedno.

K nam si prišel čisto nenapovedano, iz heca. Niti ni šlo za nobeno premišljevanje, ampak odločitev dobesedno čez noč. Zate niso imeli pripravljenega ničesar, niti ovratnice, niti sklede za vodo. Pote smo odšli na atijev rojstni dan, praznik dela. Jaz sem bila tako evforična, da nisem niti tega upoštevala, da bo na Gorenjskem veliko bolj hladno kot v Celju. Pa se ne spomnim mraza, da bi me zeblo v kratkih rokavih. Izbrala sem te jaz. Izmed dveh črnih kepic in celo pot do doma si mi sesal prst. Nisi jokal, pa saj niti nisi imel razloga. Skoraj od prvega dne si spal v moji postelji. Prvi mesec me je bilo strah, da te bom ponoči pomendrala, ko si bil tako majcen. No, kasneje mi nisi kaj prida vračal te skrbi. Važno, da si se razkomotil s svojimi 40imi kilogrami po postelji in mi nastavil bedrco za čohanje. Za spanje si bil točen kot ura in ob 10ih sva hodila s kurami spat. Ovijal si okoli prsta vsakega, tudi če ti je namenil 2 sekundi pozornosti. Vsakega si naštudiral v nulo. Vedel si, da te bom jaz razvajala, a da je potrebno komando poslušat, vedel si, da te bo ati peljal na sprehod in da je on tvoj gazda, da pa se mu lahko tu in tam malo zmuliš... vedel si, da te z njim čaka vsakodnevna kavica v istem lokalu in piškot ki pripada kavici. Imel si privilegij in si bil edini kuža, ki je lahko hodil v tisti lokal. Ampak si pa vedno na vsakem sprehodu zahteval tisto kavico :). Pa ati te je navadil, da si nazajgrede s sprehoda hodil "tankat" vodo na bencinsko. Bil si atrakcija. Mami si vedel, da ti bo vedno prišparala pol zrezka pri kosilu, pa da se že itak še eden samo zate ekstra kuha v loncu... ne znam ti povedat kako hudo je bilo skuhat prvo govejo juho po tem ko si zaspal. Kam je šla tista govedina... ne vem, vem le da je nisi mogel ti pojesti. Z Brino pa sta itak imela svojo komando in sta se razumela na čisto poseben način, bil si tam za njo ona pa zate. Težko je sedaj ko te ni, ampak še bolj kot nekoč sem odločena da bom imela psa. Samo želim si lahko, da bo vsaj pol tako super in najboljši kot si bil ti. Ker si bil. Za moj odnos (pa pravzaprav odnos vseh nas) do psov si kriv ti. Ker si bil tako neporblematičen, ker nisi izkoriščal naših napak in ker si bil to ti. Naš črni mali.

In čeprav se sliši čudno... hvala ker se včasih še vedno vrneš k meni. Čutim te, ko prideš in srečna sem kadar prideš. In hvala ker prideš vedno takrat ko te potrebujem. Nekoč mi boš pa pomagal izbrati pravega za najino družino z Rokom. Tudi on te pogreša, in tudi on mi sedaj že govori da rabim spet nekoga kot si bil ti. Pogrešam te, Atil. Nekoč se spet srečava pa se bova skupaj potapljala za kamni tako dolgo kot boš želel. Bova šla spet skupaj plavat in ti me boš lahko reševal. Vadila bova še najin "glas", ki to ni bil ampak meni je bilo tvoje jamranje najlepše. In skupaj bova hodila raziskovat kotičke tam zgoraj kjer si ti sedaj. Ker si pred mano tam, se malo razglej, da boš imel kaj pokazat, saj si bil vedno pravi raziskovalec in z vseh naših potepanj veš kaj je potrebno kje pogledat pa prebrat in prešnofat. Pogrešam te, ampak se še vidimo, obljubim. Zadnjič sem ravno videla tako posrečeno karikaturo na to temo. Kjer je prišel zelo star gospod v nebesa in so mu na vratih rekli: "Vi ste gotovo gospod Peter, vaš Fido že zadnjih 50 let govori samo o tem kako najboljši človek na svetu ste zanj.".