Živeti trenutki mojega življenja: Bistra in Zoo

Sicer malo staro, ampak mogoče pa lahko kam zabeležimo.... Tista klasična sobota, ko Moj pride iz službe ob 3 zjutraj, ker je pač delal popoldansko smeno, jaz pa sem odspala že vsaj 4 urce in, ko pride se mi čveka. Kaj pa drugega. Vedno me zbudi ključ v klučavnici. No, ne čisto vedno, včasih se sredi noči vržem na njegovo stran in slišim samo:"pazi malo nooo....". No in potem mi tam ob 3 zjutraj, ko res hoče že spat obljubi, da ko se zbudiva greva na izlet. Pa da lahko jaz izberem kam... mmm splača se utihnati in ga pustiti spat. Ura je 9 ali pa 10, meni se že zdavnaj ne da več spat, Mojega pa moram še malo pustiti, če nočem, da mi ves dan gnjavi. Pa grem malo pospravit po kuhinji, pa po kruh v trgovino... in ob 12 končno glas, da je še živ in da se je odločil, da greva na Vrhniko v Tehnični muzej, ker pa se že dolgo spravljava. In sva šla....

Najprej nekaj starih avtomobilčkov. Eden izmed teh je bil nekoč v lasti mojega pradedka, ampak vedno pozabim kateri. Vem da je bil črn. Ampak to pa malo premalo pove, a ne?

Malo poziranja ob čisti Bistri. Pravo ime za tale potoček.

Pa ena za v mojo zbirko slik: "poziranje ob kovinskih živalih"

Pa še slikanja kako smo lepo poparčkani.

In potem sprehod še skozi Titove avtke. Zmagal je komentar enega fantka, ki je bil takrat tudi v tem delu razstve: "Mami, ktere šajbeee"

S tegale dela razstave sem morala mojega dobesedno zvlečt, mislim, da imava sliko čisto vsakega motorja, ki ga imajo tukaj. Ah ja, tudi Moj more imeti obsesijo.

Sva mislila, da nama bo dvorec vzel veliko več časa, pa sva bila v dobri urci ali dveh skozi. Res, da sva zelo nahitro preletela dele, kjer so imeli za najin okus čisto preveč nagačenih živali. Sva oba malo proti temu. Sprejmem še, da jih postavijo v naravoslovni muzej, ampak v Tehnični muzej pa res ne vem zakaj jih je potrebno stlačit. In ker nama še ni bilo za domov, sva se na poti ustavila še v Ljubljani, da si ogledava kaj ponuja naš živalski vrt. Vsakič znova sem bolj razočarana nad njim, saj vem: finance. Ampak celoten sprehod čez živalski vrt sem imela občutek, da gledam 4 koze, 3 krave in nekaj piščancev. No, saj ni tako hudo. Ampak kaj daleč pa tudi ne. Kam so tistega dne skrili slona mi do danes ostaja uganka, določene živali pa imajo v takšnih kletkah, da se ti kar milo stori. So pa lepo posrkbeli za otroke, otroških igral je v živalskem vrtu, skoraj več kot igral.

Prišla sva ravno malo pred uro hranjenja morskih levov. Kot biologinji mi je bilo vedno zanimivo opazovati vedenje živali. Ura je bila 15.55, ko je eden izmed levov vztrajno čakal pred vrati, se stegoval proti kljuki in klical oskbnike. Zanimivo mi je, kako se živali brez znanja ure, znajo orientirati po času in vedo skoraj popolnoma natančno kdaj je čas za hranjenje. Njihov naraven bioritem me bo vedno fasciniral. Pred letom dni smo bili v živalskem vrtu s faksom in takrat smo podrobneje spoznali delo oskrbnikov. Zato zdaj vem, da hranjenje in igra z morskimi levi ni le predstava za obiskovalce vrta, ampak ta čas izkoristijo za pregled zdravstvenega stanja živali. Prav tako pa vaje, ki jih lev obvala skozi hranjenje, pripomorejo pri kasnejših diagnozah, ko gre za bolezen in je potreben veterinarski pregled. Tako morski lev med hranjenjem dovoli pregled ustne votline, poslušanje srca, izmeri si višino,.... Če bi bili na Facebooku bi lajkala .

Volkovi so pač volkovi. Ampak v našem živalskem vrtu žal eden starejši od drugega. Razmnoževanje verjetno ne pride več v poštev, ker so verjetno že vsi v sorodu, ampak kakšna osvežitev iz tujine jim vseeno ne bi škodovala...

Saj sem že rekla, da imam svojo zbirko slik s kovinskimi živalmi... Je bilo potrebno tudi v ZOO-ju nadaljevati to zbirko.

In ker mi je Moj nasadil rogove, sem mu jih mogla tudi jaz. Sicer jaz nisem čisto vedela katere želim.... On pa je absolutno moral dobiti največje in najrazkošnjejše :)

Pa še malo prej omenjenih koz in pujskov, pa en mačji panda medvedek je še bil vmes, ki pa sva ga našla čisto ponesreči, ker so ga zatlačli v najmanjši kot vrta.